Metode poravnave za aluminijaste profile, ki se uporabljajo v gradbeništvu, običajno vključujejo tehtanje in teoretično poravnavo. Tehtanje vključuje tehtanje aluminijastih profilnih izdelkov, vključno z embalažnimi materiali, in izračun plačila na podlagi dejanske teže, pomnožene s ceno na tono. Teoretična poravnava se izračuna tako, da se teoretična teža profilov pomnoži s ceno na tono.
Med tehtanjem se pojavi razlika med dejansko stehtano težo in teoretično izračunano težo. Za to razliko obstaja več razlogov. Ta članek analizira predvsem razlike v teži, ki jih povzročajo trije dejavniki: razlike v debelini osnovnega materiala aluminijastih profilov, razlike v površinski obdelavi in razlike v embalažnih materialih. Ta članek obravnava, kako nadzorovati te dejavnike, da se zmanjšajo odstopanja.
1. Razlike v teži zaradi razlik v debelini osnovnega materiala
Med dejansko debelino in teoretično debelino profilov obstajajo razlike, kar povzroči razlike med stehtano in teoretično težo.
1.1 Izračun teže na podlagi odstopanja debeline
V skladu s kitajskim standardom GB/T5237.1 je za profile z zunanjim premerom, ki ne presega 100 mm, in nazivno debelino, manjšo od 3,0 mm, odstopanje pri visoki natančnosti ±0,13 mm. Na primer, za profil okenskega okvirja debeline 1,4 mm je teoretična teža na meter 1,038 kg/m. Pri pozitivnem odstopanju 0,13 mm je teža na meter 1,093 kg/m, kar je razlika 0,055 kg/m. Pri negativnem odstopanju 0,13 mm je teža na meter 0,982 kg/m, kar je razlika 0,056 kg/m. Če izračunamo za 963 metrov, je razlika 53 kg na tono, glejte sliko 1.
Treba je opozoriti, da ilustracija upošteva le odstopanje debeline preseka z nominalno debelino 1,4 mm. Če upoštevamo vsa odstopanja debeline, bi bila razlika med stehtano težo in teoretično težo 0,13/1,4*1000=93 kg. Obstoj odstopanj v debelini osnovnega materiala aluminijastih profilov določa razliko med stehtano težo in teoretično težo. Bližje kot je dejanska debelina teoretični debelini, bližje je stehtana teža teoretični teži. Med proizvodnjo aluminijastih profilov se debelina postopoma povečuje. Z drugimi besedami, stehtana teža izdelkov, izdelanih z istim kompletom kalupov, je sprva lažja od teoretične teže, nato postane enaka in kasneje postane težja od teoretične teže.
1.2 Metode za nadzor odstopanj
Kakovost aluminijastih profilnih kalupov je temeljni dejavnik pri nadzoru teže na meter profilov. Prvič, treba je strogo nadzorovati delovni trak in obdelovalne dimenzije kalupov, da se zagotovi, da izhodna debelina ustreza zahtevam, z natančnostjo, nadzorovano v območju 0,05 mm. Drugič, proizvodni proces je treba nadzorovati z ustreznim upravljanjem hitrosti ekstrudiranja in izvajanjem vzdrževanja po določenem številu prehodov kalupa, kot je določeno. Poleg tega se kalupi lahko podvržejo nitriranju, da se poveča trdota delovnega traku in upočasni povečanje debeline.
2. Teoretična teža za različne zahteve glede debeline stene
Debelina stene aluminijastih profilov ima tolerance, različni kupci pa imajo različne zahteve glede debeline stene izdelka. V skladu z zahtevami glede tolerance debeline stene se teoretična teža razlikuje. Na splošno je potrebno le pozitivno ali negativno odstopanje.
2.1 Teoretična teža za pozitivno odstopanje
Pri aluminijastih profilih s pozitivnim odstopanjem debeline stene kritična nosilna površina osnovnega materiala zahteva, da izmerjena debelina stene ne sme biti manjša od 1,4 mm ali 2,0 mm. Metoda izračuna teoretične teže s pozitivno toleranco je risanje diagrama odstopanj s središčno debelino stene in izračun teže na meter. Na primer, za profil z debelino stene 1,4 mm in pozitivno toleranco 0,26 mm (negativna toleranca 0 mm) je debelina stene pri središčnem odstopanju 1,53 mm. Teža na meter za ta profil je 1,251 kg/m. Teža za tehtanje se izračuna na podlagi 1,251 kg/m. Ko je debelina stene profila -0 mm, je teža na meter 1,192 kg/m, ko pa je +0,26 mm, je teža na meter 1,309 kg/m, glejte sliko 2.
Če se pri debelini stene 1,53 mm poveča le 1,4 mm del do največjega odstopanja (odstopanje Z-max), je razlika v teži med pozitivnim odstopanjem Z-max in sredinsko debelino stene (1,309 – 1,251) * 1000 = 58 kg. Če so vse debeline sten pri odstopanju Z-max (kar je zelo malo verjetno), bi bila razlika v teži 0,13/1,53 * 1000 = 85 kg.
2.2 Teoretična teža za negativno odstopanje
Pri aluminijastih profilih debelina stene ne sme presegati določene vrednosti, kar pomeni negativno toleranco debeline stene. Teoretična teža se v tem primeru izračuna kot polovica negativnega odstopanja. Na primer, za profil z debelino stene 1,4 mm in negativno toleranco 0,26 mm (pozitivna toleranca 0 mm) se teoretična teža izračuna na podlagi polovice tolerance (-0,13 mm), glejte sliko 3.
Pri debelini stene 1,4 mm je teža na meter 1,192 kg/m, pri debelini stene 1,27 mm pa je teža na meter 1,131 kg/m. Razlika med obema je 0,061 kg/m. Če dolžino izdelka izračunamo kot eno tono (838 metrov), bi bila razlika v teži 0,061 * 838 = 51 kg.
2.3 Metoda izračuna teže z različnimi debelinami sten
Iz zgornjih diagramov je razvidno, da ta članek pri izračunu različnih debelin sten uporablja nominalne prirastke ali zmanjšanja debeline stene, namesto da bi jih uporabil za vse prereze. Območja, zapolnjena z diagonalnimi črtami na diagramu, predstavljajo nominalno debelino stene 1,4 mm, medtem ko druga območja ustrezajo debelini stene funkcionalnih rež in reber, ki se razlikujejo od nominalne debeline stene v skladu s standardi GB/T8478. Zato se pri prilagajanju debeline stene osredotočamo predvsem na nominalno debelino stene.
Na podlagi spreminjanja debeline stene kalupa med odstranjevanjem materiala je bilo ugotovljeno, da imajo vse debeline sten novo izdelanih kalupov negativno odstopanje. Zato upoštevanje le sprememb nominalne debeline stene omogoča bolj konzervativno primerjavo med tehtano težo in teoretično težo. Debelina stene na nenominalnih območjih se spreminja in jo je mogoče izračunati na podlagi sorazmerne debeline stene znotraj območja mejnega odstopanja.
Na primer, za okno in vrata z nominalno debelino stene 1,4 mm je teža na meter 1,192 kg/m. Za izračun teže na meter za debelino stene 1,53 mm se uporabi sorazmerna metoda izračuna: 1,192/1,4 * 1,53, kar pomeni težo na meter 1,303 kg/m. Podobno se za debelino stene 1,27 mm teža na meter izračuna kot 1,192/1,4 * 1,27, kar pomeni težo na meter 1,081 kg/m. Enako metodo je mogoče uporabiti tudi za druge debeline sten.
Na podlagi scenarija debeline stene 1,4 mm, ko so vse debeline sten prilagojene, je razlika v teži med tehtalno težo in teoretično težo približno 7 % do 9 %, kot je na primer prikazano na naslednjem diagramu:
3. Razlika v teži zaradi debeline sloja površinske obdelave
Aluminijasti profili, ki se uporabljajo v gradbeništvu, se običajno obdelujejo z oksidacijo, elektroforezo, brizganjem, fluoroogljikom in drugimi metodami. Dodatek obdelovalnih slojev poveča težo profilov.
3.1 Povečanje teže v profilih oksidacije in elektroforeze
Po površinski obdelavi z oksidacijo in elektroforezo se oblikuje plast oksidnega filma in kompozitnega filma (oksidni film in elektroforetski barvni film) debeline od 10 μm do 25 μm. Film površinske obdelave poveča težo, vendar aluminijasti profili med postopkom predobdelave izgubijo nekaj teže. Povečanje teže ni bistveno, zato je sprememba teže po oksidaciji in elektroforezi na splošno zanemarljiva. Večina proizvajalcev aluminija obdeluje profile brez dodajanja teže.
3.2 Povečanje teže profilov, nanesenih s pršenjem
Profili, prevlečeni z brizganjem, imajo na površini plast prašnega premaza, debeline najmanj 40 μm. Teža prašnega premaza se spreminja glede na debelino. Nacionalni standard priporoča debelino od 60 μm do 120 μm. Različne vrste prašnih premazov imajo različno težo za enako debelino filma. Pri serijsko proizvedenih izdelkih, kot so okenski okvirji, okenski stebrički in okenska krila, se po obodu poprši ena debelina filma, podatki o obodni dolžini pa so prikazani na sliki 4. Povečanje teže po brizganju profilov je prikazano v tabeli 1.
Glede na podatke v tabeli se teža po brizganju profilov vrat in oken poveča za približno 4 % do 5 %. Za eno tono profilov je to približno 40 kg do 50 kg.
3.3 Povečanje teže profilov premazov s fluoroogljikovim premazom v spreju
Povprečna debelina prevleke na profilih, prevlečenih s fluoroogljikovo barvo, ni manjša od 30 μm za dva nanosa, 40 μm za tri nanose in 65 μm za štiri nanose. Večina izdelkov, prevlečenih s fluoroogljikovo barvo, se nanese v dveh ali treh nanosih. Zaradi različnih vrst fluoroogljikove barve se razlikuje tudi gostota po utrjevanju. Na primeru navadne fluoroogljikove barve je povečanje teže razvidno iz naslednje tabele 2.
Glede na podatke v tabeli se teža po brizganju profilov vrat in oken s fluoroogljikovo barvo poveča za približno 2,0 % do 3,0 %. Za eno tono profilov je to približno 20 kg do 30 kg.
3.4 Nadzor debeline površinske obdelave pri izdelkih za brizganje barv v prahu in fluoroogljikovih barvah
Nadzor premazne plasti pri izdelkih, prevlečenih s praškastimi in fluoroogljikovimi barvami, je ključna točka nadzora procesa v proizvodnji, predvsem nadzor stabilnosti in enakomernosti praška ali barve, ki se razprši iz brizgalne pištole, s čimer se zagotavlja enakomerna debelina barvnega filma. V dejanski proizvodnji je prekomerna debelina premazne plasti eden od razlogov za sekundarno brizganje. Tudi če je površina polirana, je lahko plast brizgane prevleke še vedno pretirano debela. Proizvajalci morajo okrepiti nadzor nad postopkom brizganja in zagotoviti debelino brizgane prevleke.
4. Razlika v teži zaradi načinov pakiranja
Aluminijasti profili so običajno pakirani s papirnato embalažo ali folijo za skrčenje, teža embalažnih materialov pa se razlikuje glede na način pakiranja.
4.1 Povečanje teže pri embaliranju papirja
Pogodba običajno določa omejitev teže papirnate embalaže, ki običajno ne presega 6 %. Z drugimi besedami, teža papirja v eni toni profilov ne sme presegati 60 kg.
4.2 Povečanje teže pri ovijanju s skrčljivo folijo
Povečanje teže zaradi pakiranja s skrčljivo folijo je običajno okoli 4 %. Teža skrčljive folije v eni toni profilov ne sme presegati 40 kg.
4.3 Vpliv sloga embalaže na težo
Načelo pakiranja profilov je zaščita profilov in lažje rokovanje. Teža enega paketa profilov naj bi bila med 15 kg in 25 kg. Število profilov na paket vpliva na odstotek teže embalaže. Na primer, ko so profili okenskih okvirjev pakirani v kompletih po 4 kosi z dolžino 6 metrov, je teža 25 kg, embalažni papir pa tehta 1,5 kg, kar predstavlja 6 %, glejte sliko 5. Ko so pakirani v kompletih po 6 kosov, je teža 37 kg, embalažni papir pa tehta 2 kg, kar predstavlja 5,4 %, glejte sliko 6.
Iz zgornjih slik je razvidno, da več profilov v paketu pomeni manjši delež teže embalažnih materialov. Pri enakem številu profilov na paket velja, da večja kot je teža profilov, manjši je delež teže embalažnih materialov. Proizvajalci lahko nadzorujejo število profilov na paket in količino embalažnih materialov, da izpolnijo zahteve glede teže, določene v pogodbi.
Zaključek
Na podlagi zgornje analize obstaja odstopanje med dejansko težo profilov in teoretično težo. Odstopanje v debelini stene je glavni razlog za odstopanje teže. Težo površinske obdelave je mogoče relativno enostavno nadzorovati, prav tako pa je mogoče nadzorovati tudi težo embalažnih materialov. Razlika v teži med težo in izračunano težo znotraj 7 % izpolnjuje standardne zahteve, cilj proizvajalca pa je razlika znotraj 5 %.
Uredil May Jiang iz MAT Aluminum
Čas objave: 30. september 2023
